Erika Janowa

Erika Janowa, teke: Erika Jahnowa^[1], nim. Erika Jahn (roź. 3. julija 1932^[2], wum. 12. awgusta 2022^[3]) jo była serbska ceptaŕka, pśełožowaŕka, wudawaŕka a zestajaŕka głownje źiśecych knigłow.

Wóna jo se naroźiła do Rozmejoc familije w Rownem. W lěśe 1949/50 jo studěrowała na Serbskem ceptaŕskem wustawje w Radworju. Pón jo absolwěrowała studij na Pedagogiskej wusokej šuli w Podstupimje^[4]. Jo źěłała ako wucabnica w Brjazynje na zakładnej šuli a w Dešnje.

Wóna jo Domowniski muzeum w Dešnje w 1983 załožyła^[5]. W lěśe 1997 jo wóna myto Domowiny dostała^[6].

Publikacije

1988: Pojź sobu do Serbow. Dolnoserbske źěśece gronka a basni, Budyšyn (tam wokoło 28 gronkow, m.dr: Naga žaba rjaga, Naše grajki, Moja bombawa, Moluj sobu!, Moj plon, Mydłowe puchorki, Na źeń źěśi, Halo, Danka!, a t.d.)
1989: Dwe lěśe w Depsku [w:] Ako smy chopili ceptariś. Dopomnjeńki wucabnikow prědnych lět, wud. Christa Brandtowa, Budyšyn
1996: Świce ptaški – šwicym ja (gronka a graśa za źiśi), Budyšyn
2000: Wjacornjejše stawanje. Dolnoserbske basni slědnych 50 lět, wudała Erika Jahnowa, Budyšyn
2008: Ja, Kowaloc Hanka; Ta luba serbska rěc, [w:] Ze žywjenja na lanźe: pratyjarje wulicuju, Budyšyn^[7].
2017: Narjony Fryco; Změna abo Monolog pśed medalju, [w:] Basnikarska kjarmuša. Lyrika pó dolnoserbsku, wudawaŕ a zestajaŕ: Bernd Pittkunings

Pśełožki do dolnoserbšćiny

1956: Maśizna za nałožowanje serbskeje rěcy w serbskich źěśownjach B (z górnoserbšćiny), Barliń
1957: Naša serbšćina. Wucbnica za 5. lětnik (z górnoserbšćiny), Barliń
1958: Naša serbšćina. Wucbnica za 6. lětnik (z górnoserbšćiny), Barliń
1988: Jan Radyserb-Wjela Z nalěśim, pšełožyła Erika Janowa
1989: Marja Krawcec, Marhata Cyžec Kněz Mroz a kněni Zyma, pšebasniła a pšełožyła Erika Janowa
1989: Kito Lorenc, Po jsy ženjo job job job, pšełožyła Erika Janowa
1991: Michał Nawka, Liška pśěga styri koze
1992: Michał Nawka, Škobrjonkowe tyrlili (zestajił Pětr Donat, pśestajiła Erika Janowa)
1995: Eugen Spálený, Lýdia Zubajová Měto, Ajta a Dadko na prozninach (wobrazowe knigły za źiśi, ze słowakskeje rěcy pśestajiła Erika Janowa)
1998: Zdeněk Miler, Josef Brukner Kšetka źeń, pśebasniła Erika Janowa
2001: Madlena Nasticcyna, Chto tam łazy, ganja, lěta pšełožyła Erika Janowa

Nóžki

Wótkaze

[1] Informacija na boce domowina-verlag.de

[2] Marion Hirche, Die Silberhochzeit der sorbischen Tradition

[3] Horst Adam, W myslach jo wóna była pśecej dalej, Nowy Casnik 24.08.22

[4] Christiana Piniekowa, "Pśecej som źěłała za to serbske“. W Dešnje wóswěśijo Erika Jahnowa swój 80. narodny źeń, Pómhaj Boh, 08/2012, b. 4-5

[5] Heimatmuseum Dissen / Domowniski muzej Dešno

[6] (gsb) Přehlad spožčenja Myta Domowiny 1991 do 2012, domowina.de

[7] Wopśimjeśe toś tych knigłow

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]

[6]

[7]