Erich Wojto, teke: Erich Wojto-Janšojski, nim. Erich Woitow (*14. měrca 1930, †24. decembra 2009 w Janšojcach[1]) jo był dolnoserbski wucabnik, žurnalist, spisowaśel, pśełožowaŕ, kulturny procowaŕ, cłonk Domowiny a dolnoserbskeje rěcneje komisije.

Wón jo pisał wulicowańka, reportaže, anekdoty a basnje w tradicionalnej a awtentiskej dolnoserbskej rěcy[2].

W 1973 jo wón dostał cesne znamuško Domowiny[3].

Publikacije

wobźěłaś
  • 2001: Taka jo ta serbska duša (proza), zestajiła Jutta Kaiserowa, ilustracija Fred Pětška, Budyšyn
  • 2008: Pó zwiganju, Pózny namšaŕ, Mudry kónik, w: Ze žywjenja na lanźe: pratyjarje wulicuju, wudała Jutta Kaiserowa, Budyšyn
  • 2017: Wono buźo, Do njebja, Clown, Zagrodkarje, Głodny fryjař, Dwojakeje mysli, Zwiganje, [w:] Basnikarska kjarmuša. Lyrika pó dolnoserbsku, wudawaŕ a zestajaŕ: Bernd Pittkunings

Pśełožki do dolnoserbšćiny

wobźěłaś
  • 1969: Jurij Koch, Mjazy sedym mostami
  • 1976: Jurij Koch, Rozamarja abo Rozžognowanje we nas
  1. Rosemarie Karge,Ehrung zum 85. Geburtstag Erich Woito, Peitzer LandEcho, b. 13
  2. Gregor Wieczorek, Něnt smy hyšći wětše syrotki
  3. Lisćina wuznamjenjonych cesnym znamuškom Domowiny 1958-1989