Estnišćina
Estnišćina (estniski eesti keel) jo rěc baltiskofinskeje gałuzy finougriskich rěcow, a togodla teke słuša k swójźbje uralskich rěcow. Estnišćina jo pśiswójźbna z finšćinu a daloko teke z hungoršćinu. K kupce finskich rěcow słušaju teke někotare małe rěcy, na pśiklad liwišćina, karelšćina, samišćina, marišćina a dalše. Estnišćina njejo pśiswójźbna z rěcami susednych narodow (rušćinu, letišćinu, šwedšćinu), kótarež słušaju k indoeuropskim rěcam.
eesti keel Estnišćina | ||
kraje | Estniska | |
powědarje | 1.100.000 | |
znamjenja a klasifikacija | ||
---|---|---|
klasifikacija | uralske rěcy | |
oficielny status | ||
oficielna rěc | Estniska, Europska unija | |
rěcne kody | ||
ISO 639-1: |
et | |
ISO 639-2: |
est | |
ISO 639-3 (SIL): |
est | |
Wikipedija | ||
Estniski powěda wokoło 1,1 mil. luźi, wětšyna z nich (na 950.000) bydli w Estniskej. Estnišćina jo jadnučka amtska rěc w Estniskej a jadna z 25 amtskich rěcow Europskeje unije.
Alfabet a wugronjenje
wobźěłaśW estnišćinje wužywa se łatyński alfabet z pśidatnymi pismikami õ [ɤ], ä [æ], ö [ø], ü [y]. W cuzych słowach wužywaju teke pismiki š, z a ž. W alfabetskem porěźe slěduju õ, ä, ö, ü za pismikom v na kóńcu alfabeta, š, z a ž slěduju za s.
Wokale
wobźěłaśPrědne wokale | Slězne wokale | |||
---|---|---|---|---|
ilabialne | labialne | ilabialne | labialne | |
wusoki | i | y | u | |
srjejźny | e | ø | ɤ | o |
niski | æ | ɑ |
Tabela pokazujo jano kakosć wokalnych fonemow, nic jich rozdźelne dłujkosći.
Mimo jadnorych wokalow eksistěrujo hyšći wjelika licba diftongiskich zwězanjow: ae, ai, au, ea, ei, iu, oe, oi, ou, ui, õe, õi, õu, äe, äi, äu, öi.
Rěcna norma se pomina, až slěd üü wugronijo se ako [yi].
Pśi wupaźe konsonantow nastawaju hyšći dalšne diftongi, kótarež njenastawaju w njepśeměnjatych zdonkach: öe, ao, eo, õo, äo, oa, õa, öa.
Konsonanty
wobźěłaśbilabialne | labiodentalne | alweolarne | palatalno-alweolarne | postalweolarne | palatalne | welarne | uwularne | |
---|---|---|---|---|---|---|---|---|
ploziwy | p | t | tʲ | k | ||||
nazale | m | n | nʲ | (ŋ) | ||||
wibranty | r | |||||||
frikatiwy | f v | s | sʲ | ʃ | h | |||
aproksimanty | j | |||||||
laterale | l | lʲ |
Typiska wósebnosć estnišćiny jo rozeznawanje tśich schójźenkow dłujkosći (krotko – dłujko – pśeliš dłujko) ako pla konsonantow tak teke pla wokalow, na pś. koli [kolʲiˑ] ‘chabź’ – kooli [koːlʲi] ‘šule’ (genitiw singulara) – kooli [koːːlʲi] ‘šulu, do šule’, kanu [kanuˑ] ‘kokoše’ (partitiw plurala) – kannu [kanːu] ‘kany’ (genitiw singulara) – kannu [kanːːu] ‘kanu’ (partitiw singulara). Pšawopis njepokazujo rozdźěl mjazy dłujkim a pśeliš dłujkim schójźenkom, wuwzaśe su rědy [b̥] – [pː] – [pːː], [d̥] – [tː] – [tːː] a [ɡ̊] – [kː] – [kːː], źož pišu b – p – pp, d – t – tt a g – k – kk.
Palatalizaciju konsonantow w pismje njewóznamjenjuju.
Na rozdźěl wót finšćiny njama estniska pisna rěc wokalnu harmoniju. W někotarych narěcach jo wokalna harmonija weto hyšći wuchowana (na pś. pódpołdnjoestniski külä ‘wjas’, tervüs ‘strowosć’, pisna rěc küla a tervis).
Stopnjowa změna
wobźěłaśAko teke druge finsko-samiske rěcy (mimo wepšćiny a pódpołdnjosamiskeje rěcy) pokazujo estnišćina t. pomj. stopnjowu změnu. Na rozdźěl wót finšćiny pódlaže tej w estnišćinje wšykne wokale a konsonanty, na pś. kapp [kapːː] ‘spižka’ (nominatiw singulara) – kapi [kapːi] ‘spižki’ (genitiw singulara) – kappi [kapːːi] ‘do spižki’ (illatiw singulara), samm [samːː] ‘kšac’ (nom. sg.) – sammu [samːu] ‘kšaca’ (gen. sg.) – sammu [samːːu] ‘kšac’ (par. sg.), tool [toːːlʲ] ‘stoł’ (nom. sg.) – tooli [toːlʲi] ‘stoła’ (gen. sg.) – tooli [toːːlʲi] ‘stoł’ (par. sg.). Cesto pśi tom jadnotliwe konsonanty wupaduju a wokolnej wokala se znižatej: uba [ub̥aˑ] ‘bob’ (nom. sg.) – oa [oaˑ] ‘boba’ (gen. sg.) – uba [ub̥aˑ] ‘bob’ (par. sg.), tigu ‘slinik’ (nom. sg.) – teo ’slinika’ (gen. sg.) – tigu ’slinika’ (par. sg.).
Gramatika
wobźěłaśSubstantiwy a adjektiwy
wobźěłaśEstnišćina ma 14 padow a dwa numerusa, ale njama žeden genus.
‘knigły’ | ‘swinja’ | ||||
---|---|---|---|---|---|
pad | singular | plural | singular | plural | wótegronja na pšašanje… |
nominatiw | raamat | raamatud | siga | sead | chto? co? |
genitiw | raamatu | raamatute | sea | sigade | kogo? cogo? |
partitiw | raamatut | raamatuid | siga | sigu | (gl. dołojce) |
ilatiw | raamatusse | raamatutesse / raamatuisse | seasse | sigadesse | do kogo? do cogo? |
inesiw | raamatus | raamatutes / raamatuis | seas | sigades | w kim? w com? |
elatiw | raamatust | raamatutest / raamatuist | seast | sigadest | z kogo? z cogo? |
alatiw | raamatule | raamatutele / raamatuile | seale | sigadele | ku komu? k comu? |
adesiw | raamatul | raamatutel / raamatuil | seal | sigadel | pśi kim? pśi com? |
ablatiw | raamatult | raamatutelt / raamatuilt | sealt | sigadelt | wót kogo? wót cogo? |
translatiw | raamatuks | raamatuteks / raamatuiks | seaks | sigadeks | z kim? z cym? |
terminatiw | raamatuni | raamatuteni | seani | sigadeni | až do kogo? až do cogo? |
esiw | raamatuna | raamatutena | seana | sigadena | ako chto? ako co? |
abesiw | raamatuta | raamatuteta | seata | sigadeta | bźez kogo? bźez cogo? |
komitatiw | raamatuga | raamatutega | seaga | sigadega | z kim? z cym? |
Partitiw słužy k zwuraznjanjeju źělnego subjekta, na pś. Lapsed on tänaval ‘Źiśi su na droze’ (wěste źiśi), ale Tänaval on lapsi ‘Na droze su źiśi’ (někake, njeznata kopica). W młogich padach słužy partitiw ako pad indirektnego objekta, wósebje z werbami zawupytnjenja, na pś. Ma näen autot ‘Ja wiźim awto’. Z drugimi werbami zwuraznja partitiw njedopołnosć wugbanja, tak Ma söön torti ‘Ja jěm tortu’, ale Ma sõin tordi ära ‘Ja som tortu zjědł’. Partitiw slědujo teke numeralam mimo üks ‘jaden’: üks raamat ‘jadne knigły’ kaks raamatut ‘dwě knigły’, kümme raamatut ‘źaseś knigłow’ atd.
Wjeliki źěl substantiwow móžo twóriś plural ako z kóńcowku -de- ako teke z kóńcowku -i- (kótaraž móžo teke formu -e- abo -u- měś).
Deklinacija adjektiwow jo jadnaka ako ta substantiwow.
Werby
wobźěłaśEstniski werb ma dwa numerusa (singular, plural), tśi wósoby (1., 2., 3.), styri case (prezens, imperfekt, perfekt, pluskwamperfekt) a styri moduse (indikatiw, kondicional, imperatiw a modus obliquus). Estnišćina ma dwa infinitiwa, jaden na -ma a jaden na -da: Ma tahan lugeda ‘Ja cu cytaś’, ale Ma hakkan lugema ‘Ja zachopijom cytaś’.
lugema, lugeda ‘cytaś’ | ||||
---|---|---|---|---|
wosoba | prezens | imperfekt | perfekt | kondicional |
1. sg. (ma) | loen | lugesin | olen lugenud | loeksin |
2. sg. (sa) | loed | lugesid | oled lugenud | loeksid |
3. sg. (ta) | loeb | luges | on lugenud | loeks |
1. pl. (me) | loeme | lugesime | oleme lugenud | loeksime |
2. pl. (te) | loete | lugesite | olete lugenud | loeksite |
3. pl. (nad) | loevad | lugesid | olid lugenud | loeksid |
Tak pomjenowany modus obliquus (kóńcowka -vat) zwuraznja, až powědaŕ jo wopśimjeśe gronjonego jano słyšał a nic sam dožywił, na pś. Poiss loeb ‘Gólc cyta’, ale Poiss lugevat ‘Gólc zazdaśim cyta’.
Pśi negaciji werba wužywa se njepśeměnjata partikla ei, za kótarejuž slědujo forma werba bźez kóńcowki: (ma) loen ‘(ja) cytam’, ale ma ei loe ‘ja njecytam’. W imperfekśe slědujo partikli forma participa na -nud: ma ei lugenud ‘ja njejsom cytał’.
Słowoskład
wobźěłaśNejwětšy źěl słowoskłada estnišćiny jo uralskego abo finougriskego póchada. Z 13. stolěśa jo estnišćina ale teke wjeliku licbu słowow z nimčiny pśewzeła (zaprědka z dolnonimčiny, pózdźej z wusokonimčiny), na pś. müts ‘mica, šapka’, kool ‘šula’, köök ‘kuchnja’, nööp ‘bublin’, naaber ‘sused’ a kleit ‘suknja’, tudeng ‘student’, tisler ‘blidaŕ’, liiderlik ‘njerodny’, rehkendama ‘licyś’.
Zwězanja z prepozicije a werba póchadaju w estnišćinje teke zwětšego z nimčiny, na pś. ette tulema ‘staś se’ (< nim. vorkommen), juurde võtma ‘pśiběraś’ (< nim. zunehmen) abo läbi kukkuma ‘pśepadnuś’ (<nim. durchfallen).
Wósebnosć estnišćiny jo twórjenje neologizmow bźez pśikłada w drugich rěcach, tak na pś. relv ‘bróń’, laup ‘coło’, raal ‘licadło’ abo rula ‘skateboard’.
Stawizny
wobźěłaśNejstarše dokłady estnišćiny su z Heinrichoweje Chroniki Liwiskeje (Henrici Chronicon Livoniae) wót 1224–1227, prědny tekst z lěta 1524 (rukopis z Kullamaa). Do kóńca 19. stolěśa jo estnišćina dwě rozdźělnej formje pisneje rěcy měła – pódpołnocnoestnišćinu (t. pomj. rěc Tallinna) a pódpołdnjowoestnišćinu (t. pomj. rěc Tartua).
Pisanje staršych tekstow jo se na principy nimskego pšawopisa zeprěło, pśez což na pś. rozeznawanje dłujkosćow njejo móžno było – słowo kalla jo mógło stojaś za [kalaˑ] (‘ryba’, źinsa kala) abo [kalːa] (‘lej’, źinsa kalla).
Bulgaŕšćina | Češćina | Dańšćina | Engelšćina | Estnišćina | Finšćina | Francojšćina | Grichišćina |Hungoršćina | Iršćina | Italšćina | Letišćina | Litawšćina | Maltezišćina | Nimska rěc | Nižozemšćina | Pólšćina | Portugišćina | Rumunšćina | Słowakšćina | Słowjeńšćina | Špańšćina | Šwedšćina