Slěpjańska narěc
Slěpjańska narěc jo serbska pśechodna narěc w regionje na pódpołnocnopódzajtšnej periferiji Sakskeje. Slěpjański region z relatiwnej rěcnej a kulturnej samostatnosću jo źinsa źěl Wokrejsa Zgórjelc Lichotnego stata Sakskeje, granicujo z Bramborskeju. K Slěpjańskej wosaźe słuša sedym dwójorěcnych jsow: Slepo (dolnoserbski Slěpe), Dźěwin, Brězowka, Trjebin, Miłoraz, Rowno a Mułkecy. K wosaźe słuša togodla něnt nimskorěcny Lěsk, kótatyž lažy južo w Bramborskej.
| Slěpjańska narěc | ||
| kraje | Nimska | |
| region | Wokrejs Zgórjelc | |
| powědarje | mjenjej ako 1000 | |
| znamjenja a klasifikacija | ||
|---|---|---|
| klasifikacija | Indoeuropske rěcy
| |
Rěcnej pśikłada ze staršego a nowšego casa wobźěłaś
A tak jo mój nan póten to Słabcyc pół žywnosći krynuł, a na tej su byli wěkšy dźěl lute lěda a mało role; a wónej stej byłej jeno dwě peršonje na cyłej žywnosći a njejstej mogłej hobstać a doprjodka pćić a stej lědym tu półowicu hobdźěłałej. A ten wuj jo był mójeje maćerje bratr a mój kmótr, a ta ćota jo była mójeje maćerje sostra, a tak su byli bratry a sostry wše wót jeneje maćerje. A tak stej póten mój nan a mać to pół žywnosći měłej a te lěda stej hukopowałej a tež huworowałej. A ja som z nima raz sobu jěł na to huworowanje na Doły na te dlejke góry hot Syjańskeje drogi. To stej tam huworowałej, a ja som chójdźił za nanom pó tej brozdźe a pak som chójdźił pći tom pługu, a som glědał, kak to se wórjo. A mać jo póganjała a za wócku pomagała ćěnuć, a nan jo tež pomagał ten pług ćišćać. A dyž stej ten pěty raz hokoło jěłej a zasej k tej droze stej jěłej a mały kusk stej do kóńca k droze měłej, da jo ten kóń se zwalał. Da stej póten jogo zwigałej, mać za głowu a nan za hopyš, a to jima njechał nedy stanuć; da ten nan jo póten jogo jare bił a tergał górjej. Da jo ten wół – aby jo była krowa? to ja prawje njewěm, Bog wě lěpjej hako ja, co jo było, krowa aby wół – da to jo se bójało, njechało změrom stojać, dyž jo nan na togo kónja harował, bił a tergał. A ja som se tež bójał teje hary a bića, kak to budźo. A tak jogo póten šak někak górjej krynuštej, da stej póten pomałem jěłej do kóńca pó tu drogu a stej se roćiłej zasej a na kóńcu filku zastałej a wótpocynułej stej. A póten stej zasej pomałem jěłej hokoło, da ja som póten zasej lubjej šeł domoj a tež njejsom wěcej z nima sobu šeł nidźon. A tedym ja som jěšći mały gólc był. Ja som był jakle (w) štwórtem lěće, jako som z nima sobu był na tom huworowanju. A to běšo jěšće někotere lěta pjerjej togo drogego lěta…
- Hanzo Njepila, ČMS 1899, str. 110
We Derbnje pći Beršću jo bydlił raz jeden kněz, a ten jo měł jenogo kucharja. Ten kuchaŕ jo musał tomu knězoju wjele raz šwony pjec. Ten kuchaŕ měł jenu lubku, a tej był wón cujare dobry. A ta jo ćěła rada tež raz pjeconeg šwonu měć a jěsć. Toć ten kuchaŕ jo wótrězał jenu nogu wót tog šwonu a ju hopjekł swójej lubce. Hako jěnter ten kněz měł tog pjeconeg šwonu na blidźe, jo wón prašał togo kucharja, dlacogo da ma ten šwon blows jenu nogu. Da jo ten kuchaŕ prajił, až wšycke šwony blows jenu nogu maje. Jěnter stej šłej wen tej běžni hoglědać, jo-lik to wěrno. A glědaj, wšycke šwony su stojali na tej kupje ho tej běžni na jenej noze. Ten kněz jo wółał "ša-ša" a šakał a te šwony hušakał, až su hulećeli, a naraz su měli dwě noze. Da jo prajił ten kuchaŕ tomu knězoju, dyby tej pjeceni wółał "ša-ša", da by wóna tež krydła dwě noze. běžnja = wjesny hat
- (po Jan Hantšo-Hanje zasopowědane wot Magdaleny Jakubikoweje ze Slepoho)
Dalša literatura wobźěłaś
- Arnošt Muka: Historische und vergleichende Laut- und Formenlehre der niedersorbischen (niederlausitzisch wendischen) Sprache. Mit besonderer Berücksichtigung der Grenzdialekte und des Obersorbischen., Lipsk 1891
- Arnulf Schroeder: Die Laute des wendischen (sorbischen) Dialekts von Schleife in der Oberlausitz, Lautbeschreibung, Tübingen 1958
- Helmut Faska, Helmut Jenč, Siegfried Michałk: Serbski rěčny atlas, zwj. 1–15 Budyšin, LND 1965–1996
- Helmut Faska: Der Schleifer Dialekt – eine lebendige Existenzform der sorbischen Sprache w: Die Folklore der Schleifer Region, Zur Wortfolklore, Heft 4, Bautzen 1990
- Hélène Brijnen: Die Sprache des Hanso Nepila, Der niedersorbische Dialekt von Schleife in einer Handschrift aus der ersten Hälfte des 19. Jahrhunderts, Budyšin, LND 2004, ISBN 9783742019417
- Hanzo Njepila: Šycko som how napisał – Cytanka, zestajał a za ćišć pćigotował Fabian Kaulfürst, Budyšyn 2006, ISBN 9783742020437
- Hinc Rychtaŕ: Slěpjańska cytanka – teksty z dweju stolěćowy w Slěpjańskem dialekće a w němskej rěcy, Budyšyn, LND 1996, ISBN 9783742016010
- Daj mi jeno jajko, how maš hobej dwě. Slěpjański spiwnik, zestajili a wobźěłali su jen: Dytaŕ Redo, Hartmut Hantšo a Juliana Kaulfürstowa, wudane wót towaristwa Kólesko z. t. 2013, ISBN 3-930625-54-7